Christiana Piniekowa

wjednica Źěłanišća za serbske kubłańske wuwijanje Chóśebuz (ABC), publicistka a spisowaśelka w Chóśebuzu

Přijomna papjera, dobre wuhotowanje, najwšelakoriše přinoški: Hižo kónc lěta 2021 wozjewi finski časopis »Särö« (čisło 45, str. 56–71) mj. dr. kompaktny přinošk k serbskej literaturje. Na spočatku steji nastawk wo Serbach w Hornjej a Delnjej Łužicy z pjera wersěrowaneho literarneho přełožowarja, polyglota a přećela Serbow Eera Balka (* 1955) »Saksan sorbit – vähän väkeä, paljon kirjailijoita« [Serbja w Němskej – mało ludźi, wjele spisowaćelow]. Podnadpismje nastawka prowokujetej: (1.) »Kansa katosi – ja löytyi uskonpuhdistuksen ­aikaan« [Lud so zhubi – a so namaka při reformaciji], (2.) »Kansaa suurempi kirjallisuus?« [Literatura wjetša hač lud?]. Balk praji k tomu w komentarej awtorce: »... mam za to, zo serbska literatura je w pozitiwnym zmysle nadměrnje wulka porno ludej, ale njecham to čitarjam direktnje nanuzować, a tež zo wěsta wohroženosć kultury wuwiwa w ludźoch wosebitu čućiwosć, kiž je pytnyć w literaturje.« Wón widźi Hornju a Delnju serbsku Łužicu, wobhladuje ju geografisce kaž tež literarnohistorisce a pomjenuje aktualne wuwića kaž rjad młodeje literatury Paternoster, internetny literarny konopej abo serbskiTV z literarnymi přinoškami na YouTube. Balk cituje Jurja Brězana (1916–2006) a Jakuba Barta-Ćišinskeho (1856–1909). Zo praja Finojo Němskej Saksa, je rěčna zajimawostka, kotraž pokazuje so mj. dr. na nastawkej dodatej karće cyłeje Łužicy ze serbskim sydlenskim rumom a pomjenowanjom pomjeznych krajow. Nimo toho je nastawkej přidate čornoběłe foto Pawoła Roty z NDRskeho časa z Hanu Chěžcynej w katolskej drasće (1887–1984), znatej bajkarku a maćerju basnika Jurja Chěžki (1917–1944) ze šulskimi dźěćimi na jeho ródnym statoku w Hórkach. Běłočorny negatiw kaž tež foto Karla Schmidta z lěta 1896 z dwěmaj młodymaj žonomaj w serbskej drasće na čołmje na Lědach tworitej přechod k basniskej mini-antolo­giji pod titulom »Kalojen metsä – Kolme runolijaa Lusatiasta. Lenka, Kito Lorenc, Róža Domašcyna Runojen suomennokset sorbin kielestä ja tekijöiden esittelyt Eero Balk« [Rybowy lěs – Třo basnicy z Łužicy. Finske přełožki basnjow ze serbskeje rěče a prezentacije Eero Balk]. Balk wubra a přełoži baseń Lenki – Christiany Piniekoweje (* 1958) »Zapózdźone wótegrono starkej«, baseń Kita Lorenca (1938–2017) »Dźiwne přeměnjenje« a basnje Róže Domaš­cyneje (* 1951) »Njeprašej so« (za Edit Pjenkowu), »Hra z měnjatymi rólemi« kaž tež »Norje«. Poslednjej wozjewištej so z hornjoserbskim pendantom. Z nadpismom »Rybowy lěs« poćahuje so Balk na baseń Lorenca a zdobom na změny łužiskeje, serbskeje krajiny a jich ludźi. K prezentacijam-anotacijam awtora a awtorkow su dodate po fotach rysowane portrety. Hižo na stronje štyri časopisa wabi so za předstajenje serbskeje literatury pod titulom »Sorbien runoutta – Saksan itäosissa elävän slaavilaisen kansan kirjallisuuselämä on vilkasta« [Serbska poezija – Literarne žiwjenje na wuchodźe Němskeje bydlacych Słowjanow je čiłe]. A tu je přidate foto njeznateho fotografa, wubrane z knihi Rudolfa Helma »Deutsche Volkstrachten«, wudateje w Mnichowje 1932, kiž pokazuje žonu a holcu w rozdźělnymaj žarowanskimaj drastomaj z Klětna ze srjedźneje Łužicy. Balk njepřewostaji ničo připadej, mudrje rozsudźiwši, předstaji na mało stronach wobšěrne literarne tworjenje Serbow z kritiskim, ale přichilenym wóč­kom.

 

»Přewjele ze swojich wunamakankow a wudobyćow přeradźić,

je jedne a to same, kaž so wupłodow swojeje wunamakarskeje

bohatosće wzdać.«Filippo Brunelleschi (1377–1446)

Jan Buk – wuměłc a wučer

Literarne teksty k twórbam Jana Buka

 

Serbska šulska zhromadnosć w Budyšinje 1960-tych lět njebě mała, tola poměrnje přewidna. Přez to, zo mějach w třoch rjadownjach nad sobu sotře a bratra, znajach tež jich sobušulerjow a sobušulerki. Sobušuler Pětr w rjadowni bratra bě syn Bukec mandźelskeju, Jana a Marki. Wuměłc Jan Buk zasłužeše swój wšědny chlěb tehdy hišće ze swojej fachowej kompetencu w šulskej słužbje. Wón bě naš wučer za rysowanje. Na tutym polu nječujach so wosebje talentowana. Zdobom mje poćežowaše, zo trjebachmy za wučbu wšelake wosebite materialije, kiž bychu móšeń wjeledźěćneje Malinkec swójby snano přećežili – za jednu šulsku hodźinu wob tydźeń. Ale na jeho wučbu so tež po wjace hač poł lětstotka hišće rady dopominam. Naša serbska, tak mjenowana A-rjadownja měješe w přizemju Serbskeje polytechniskeje wyšeje šule pod Bohatej wěžu (dźensa Dźěćaca a młodźinska biblioteka) rysowanje w małej rumnosći. Tam běchu ławki hišće stare: jednotliwe, při zadnim pulće přičinjene drjewjane sydadła stajnje horje prasnychu, dyrbjachmy-li stanyć.

Wót pětka, 12. až do njeźele, 14. nowembra 2021 jo se wótměło w Chóśebuzu zwězkowe zmakanje Lichego nimskego awtorskego zwězka (Freier Deutscher Autorenverband, dalej FDA), jadnogo z awtorskich zwězkow w Nimskej. Jo to pó někotarych lětach prědny raz było. Organizator a gósćowaŕ jo było wótźělenje Bramborskeje. W jogo mjenju jo žurnalistka a awtorka Hannelore Schmidt-Hoffmann měła głownu organizaciju na starosći a jo se pytała za toś to zarědowanje zwězkarjow a pódpěrarjow ako bramborske Ministaŕstwo za wědomnosć, slěźenje a kulturu, Nimski literarny fonds, Město Chóśebuz, Žarjabnicu Sprjewja-Nysa a Zwězk serbskich wuměłcow (ZSW). Program jo stojał pód motom HEIMAT. FREMDE. SPRACHE. »Vom Limes Sorabicus zur Schwarzen Mühle, zu Krabat, den Lutkis bis zu Fürst Pückler – Slawische Sprachinseln in Deutschland« Eine literarische Sprach-Zeit-Reise der anderen Art. Tak opulentny ako jo se titel raźił, tak wobšyrny a wšakoraki jo był program zmakanja za něźi 40 cłonkow FDA ze wšakorakich zwězkowych krajow a za dalšnych akterow. Pětk a sobotu jo teke Serbska kulturna informacija LODKA, a jeje wjednica Milena Stockowa, ze stojnicu była na zmakanju prezentna.

Sobotu, 4. septembra, su kazali Spěchowańske towaristwo Annahütte z. t. a organizatory wokoło Beatrix a Ton Kerstenoweju pód motom Leben auf Kohlen. LiteraturLandschaftLausitz k literariskemu parcoursoju pó nakšomnem industrijowem sedlišću Annahütte/Zdźark pla Złego Komorowa. Wótpołdnja jo mógał publikum w běgu tśich góźinow drogowaś k šesćim městnam a tam słyšaś regio­nal­ne, weto zewšym nic banalne li­te­rariske a dokumentariske teksty. Rownož njesłuša sedlišćo oficialnje wěcej do serbskego sedleńskego ruma, dopomina toflicka w sedlišću ako teke online Wikipedia na pśemjenjenje nimskego mjenja Serchen pśez nacistow. Na zarědowanju wšak jo było wjele to grono wó Serbach a jich žywjenju z wugelom.

W tśi rěcach doma – pód toś teju temu jo cytała w Henriettowej cerkwi Lenka (Christiana Piniekowa, * 1958) swóje basni a jo mimo togo pśedstajiła basni Kita Lorenca (1938–2017) wó­sebnje ze 1960tych lět w serbskima a nimskej rěcy wó pódrubanej a pódrězanej góli za wugel, wó jamach a wó domorodnej serbskej rěcy. Rozmysliwe a glědajucy na klimowu změnu nadalej aktualne teksty su publikum wjelgin gnuli. We wjelbje pód cerkwju jo cytała Andra Schwarz (* 1982), póchadajuca z Górneje Łužyce, kenž jo wužywała w swójich tekstach zdźěla górnoserbske rěcne pasaže ako dopomnjenje na swóju serbsku staru mamu z Michałkow/Michalken (GŁ).

kóždolětna karawana

po pustych pućach

prošo spěwa wo

swjateje Marki škit

 

muska sylnosć

muski rytmus

muske modlenje

žohnowanje Bože su

(po wobrazu Moniki Schumann)

LENKA

z: wokognuśa nimjernosći – wokomiki wěčnosće – augenblicke der ewigkeit, Budyšin 2010

(1)

Sćěhowace bě so mi 7. nowembra w Choćebuzu stało a rysowach podawk hnydom na to w mejlce nadawkida­wa­rjej:

Krotko pó zeger 8:00 som šła k listo­wemu kašćkoju pśi ABC, aby jen pro­zniła, Tam jo był hyšći roznosowaŕ wót LR z kólasom.

Roznosowaŕ: »Hier, die könn’se auch noch kriegen!« (Jo mě napśeśiwo tyknuł dwa/tśi eksemplary Nowego Casnika.)

Ja: »Ich brauche nicht mehr Zeitungen, nur die, die wir bestellt haben.«

R: »Die sind übrig, was soll ich mit denen.«

Ja: »Ich brauche sie nicht.« A som listo­wy kašćik wócyniła, tam su byli wšykne casniki nutśi: pózdźej librowany a tej dwa aktualnej.

R: »Nehm’se die auch noch. Sie beschweren sich doch immer, dass ich zu wenig liefere.«

Ja: »Nicht zu wenig, sondern wenn, dann gar nicht.«

R: »Was soll ich mit denen?« Jo casniki roztergnuł a pśi tom, až jo šeł na tamny bok drogi, aby roztergnjone casniki do tuny za wótpadanki chyśił, jo mě pśiwołał: »Serska riś.«

Ja: »Ach, daher weht der Wind.«

R: (ducy wót tuny): »Wissen Sie was das heißt? Arschloch.«

Ja: »Ah, serbski teke hyšći rozmějośo a samo powědaśo.«

Na to jo se roznosowaŕ na kólaso sednuł a wótjěł.

Wót dalšnych juristiskich kšacow wótglě­dajom, gaž se toś ten pad politiski motiwěrowanego zranjenja/skśiwźenja wót źěłodawarja z roznosowarjom wu­gód­­nośijo a wón kaž teke źěłodawaŕ se pśi mnjo zagronijotej.

 

Pód glědanim pśeźěłanja a censury dotyknjo se impulsowy na­stawk Zhubjeny »Bog« w Mininych basnjach z pjera Pětša Janaša temy basniskich wersijow we wudaśu zběrki z lěta 1955 Mina Witkojc, K swětłu a słyńcu (dalej WKS). Tam jo pomjenjona mj. dr. zběrka nimskich basnjow z rěda Die sorbische Bibliothek Mina Witkojc, Echo aus dem Spreewald, LND 2001 (dalej WES), w kótarejž se pśedstajijo 76 basnjow Miny Witkojc, pśebasnjonych wót Elke­ Nagel do nimskeje rěcy. Nimska zběrka jo zapołožona ako ludowa cytanka, togodla jo se złožył wuběrk tekstow na zběrku Mina Witkojc, Nimjernosći brjogi, LND 1993 (dalej WNB). Pśebasnjenje teksta Er­furt­ske spomnjeśa, kenž se we WNB njejawi, złožujo se na wu­­daśe w Mina Witkojc, Serbska poezija 1, 4. nakład, wud. Kito Lorenc, LND 2000. Konkluzije wó zgubjonem »Bogu« kaž tež wó póznem šyrjenju socialistiskich wariantow pak wót faktow w kuždem paźe pódprěte njejsu. Wšykne pśebasnjenja we WES na zakłaźe WNB bazěruju na serbskej wersiji nastaśa resp. prědnego wudaśa, mimo jadnogo:

»Srědk pśeśiwo bójosći« / »Ein Mittel gegen die Furcht«

Toś ta baseń wšak w Ja­našowem nastawku rolu nje­grajo, njegóźi źe se do jogo tezy wó zgubjonem »Bogu«. Spóromje jěsnjejšeje wersije drje stej we WKS wušmarnjonej smužce pietistiskego duktusa »mimo za­wisći njasć chudobu / na wšo glědaś z cystej’ wutšobu«, tola stojeca wóstała jo naslědna smuž­ka »Božu stworbu we wšom poznawaś ...« (1928, WNB, 108) / »Die Schöpfung Gottes überall erkennen ...« (WES, 110).