Ingrid Hustetowa

spisowaśelka w Chóśebuzu

Na jadnom dnju w juliju w městašku Ax-les-Thermes w pódpołdnjowej Francoj­skej.

Na dwórnišću w Ax-les-Thermes se na kólejach zasajźijo śěg. Jano ja a ja­den­ muski, někak pěśźaset lět stary, cakamej na to, až śěgowe źurja se wótcyniju. Ale hyšći tak daloko njejo. Muski jo znjeměrnjony, někak nježywy, wón tapoco zas a zas wót źurjow k źurjam, aby wopytał, lěc se skóńcnje wótcyniju.

Wón powěda pśi se, borkoco něco do swójeje brody. Casy tak se zda, ako by ku mnjo powědał. Rozmějom někak take něco ako: Zeger tśich ga muse se źurja wótcyniś! Njejo ga hyšći zeger tśich? Póglědnjom na swójo info­łopjeno, wótjězd jo zeger 15:23. Pón se napšawdu na mnjo wobrośijo a se mě pšaša. Wótegronijom – se wě francojski – , až to njewěm. Pokažom jomu­ swój zeger: Njejo hyšći zeger tśich. Žedne minuty pózdźej jomu po­ka­žom – ako zasej ku mnjo pśišapoco – swójo info-łopjeno a gronim cas wótjězda. Wón kradu pśisłucha a mě nadpadnje, někak njewšednje wobglědujo. Pšaša se, lěc som špańska, měni ze Špańskeje. Ja gronim: Allemagne.

Wón nimski: Berlin, ja ... Polen nicht weit ... Ja zasej francojski: Jo, som žywa tam w bliskosći. Wón se pšaša, lěc engelski powědam. Gronim francojski: Nimski. Wón: Ich bin ein Mann. Ich bin kein Mädchen. Die Vogel fliegt. Rědnje­, z francojskim akcentom. To klincy ako: Isch bin ein Maan. Isch bin kein Mettschen. Die Voggel fliegt. Pokažom swójo wjasele, smjejomej se pózlaž­ka.

Njeźelske zajtšo

Pózlažka, skšajźicku pada sněg

na kšomje města

Šery dym padorowny

Škjarcanje srokow

z běłych bomowych wjeraškow

A wukśik karwony

Zdalone škrabanje

sněgowych suwakow

Škripanje pód pódašwju

pśechójźowarki w módrem płašću

Stopy za njeju

se błyšćece na słyńcu

kenž něnto se jawi

Skšajźicku

Njeźelu zajtša

INGRID HUSTETOWA

Toś ten dopis se póśěgujo na pśinosk Christiany Piniekoweje wó njelubosnych a ranjecych tšojeńkach w zwisku z pšašanjami serbskeje (wendisch) identity a jeje wótgódnośenja (R 03/2020). Pó cytanju togo artikla som se teke ja zasej jasnjej na take tšojeńko spomnjeła, nejpjerwjej krotko a zwjeršnje, ale jo mě pón cesćej zasej do wědobnja stupało.

Som pśed žednymi lětami była pla gójca za ortopediju (w Chóśebuzu), bóžko som jogo­ mě zabyła. Wón jo mójej noze pśepytował a pón naraz na »humoristiski« part wugronił: Da haben wir ja einen klassischen wend´schen Plattfuß! Ja som była kaž derjona. Kak móžo taki kubłany luź take něco groniś! Njejsom mógła nic k tomu pśispomnjeś. Mě jo se rěc zatykała a rownocasnje jo mě někaka njedobra zacuwatosć do brjucha stupała. Lěta su pśejšli, som tu wěcku někak zabyła, abo lěpjej gronjone zagnała. Ale kaž rowno dožywijom, jo hyšći »žywa«. To groni: Pódwědobnje jo mócne a nic njezabydnjo. A wóstanjo pśecej zasej pšašanje: Co jan su nam (wšyknym, nimskim, serbskim, drugim ...) historija, politika a kultura, mysle­nje, cłowjeske byśe a eksistenca ako taka napórali a nadalej (wšuźi na swěśe) napóraju, mimo tych »wjelikich« wójnow?