Njeźelske zajtšo

Pózlažka, skšajźicku pada sněg

na kšomje města

Šery dym padorowny

Škjarcanje srokow

z běłych bomowych wjeraškow

A wukśik karwony

Zdalone škrabanje

sněgowych suwakow

Škripanje pód pódašwju

pśechójźowarki w módrem płašću

Stopy za njeju

se błyšćece na słyńcu

kenž něnto se jawi

Skšajźicku

Njeźelu zajtša

INGRID HUSTETOWA

Toś ten dopis se póśěgujo na pśinosk Christiany Piniekoweje wó njelubosnych a ranjecych tšojeńkach w zwisku z pšašanjami serbskeje (wendisch) identity a jeje wótgódnośenja (R 03/2020). Pó cytanju togo artikla som se teke ja zasej jasnjej na take tšojeńko spomnjeła, nejpjerwjej krotko a zwjeršnje, ale jo mě pón cesćej zasej do wědobnja stupało.

Som pśed žednymi lětami była pla gójca za ortopediju (w Chóśebuzu), bóžko som jogo­ mě zabyła. Wón jo mójej noze pśepytował a pón naraz na »humoristiski« part wugronił: Da haben wir ja einen klassischen wend´schen Plattfuß! Ja som była kaž derjona. Kak móžo taki kubłany luź take něco groniś! Njejsom mógła nic k tomu pśispomnjeś. Mě jo se rěc zatykała a rownocasnje jo mě někaka njedobra zacuwatosć do brjucha stupała. Lěta su pśejšli, som tu wěcku někak zabyła, abo lěpjej gronjone zagnała. Ale kaž rowno dožywijom, jo hyšći »žywa«. To groni: Pódwědobnje jo mócne a nic njezabydnjo. A wóstanjo pśecej zasej pšašanje: Co jan su nam (wšyknym, nimskim, serbskim, drugim ...) historija, politika a kultura, mysle­nje, cłowjeske byśe a eksistenca ako taka napórali a nadalej (wšuźi na swěśe) napóraju, mimo tych »wjelikich« wójnow?