Jako zaběrach so wóndano w zwisku z přinoškom wo Chrósćicach ze zemjanskej swójbu Metzradtow, storčich připadnje nastupajo wjes »Měrkow« na zajimawe přispomnjenje. (Knothe, H.: Geschichte des Oberlausitzer Adels und seiner Güter, str. 362) Poprawom mje pola wozjewjenjow zasadnje tež zajimuje, kotre a kajke žórła awtor wužiwa. Tak rešeršěrowach dale a nańdźech skónčnje tež konkretne wuprajenje scomt žórłom.

W lěće 1872 wozjewi Hermann Knothe w časopisu Neues Lausitzisches Magazin zakładnu studiju wo naspomnjenej swójbje pod titulom »Die von Metzradt in der Oberlausitz«. Awtor spočatnje na to pokaza, zo wužiwa nastupajo wićežneho spožčowanja skoro wšě daty z Drježdźanskeho hłowneho archiwa (»... sie sind fast sämmtlich den im Hauptstaatsarchiv zu Dresden befindlichen oberlausitzischen Lehnbüchern entlehnt ...«, str. 161). Na stronje 164 namaka so potom pytany dokład: »... 1524 wurden sie mit dem Dorfe Nerkhe (auch Nerko ?) belehnt, das sie von Leonhard v. Metzradt auf Schmölln erkauft hatten ...« a w nóžce jako žórło »Lehen Bud. 1520«. Citat wotpowěduje potajkim w »Historisches Ortsnamenbuch von Sachsen« a dalšich podatym hač na »mały« rozdźěl: město naspomnjeneho wjesneho mjena steji tam »Merkhe, Merko«.